Konteksti (Tomaž Bešter), 27. oktober 2014 ― Svetovni cvetober fantazijskega čtiva ponuja zelo bogato tradicijo, ki sega vse od prvih zapisov klasičnega pripovedniškega izročila slavnih pravljičarjev, kakršna sta bila tudi brata Grimm, Alice v čudežni deželi, Stokerjeve Drakule, Frankesteina, tudi bralščine izpod peresa E.A.Poeja, seveda tudi Tolkiena, Rowlingove in posebej v zadnjih nekaj letih popularnega Martina s svojo Pesmijo ledu in ognja. In še mnogo drugih vmes. Zdi se mi, da branje fantazije ob teh imenih nikdar v resnici ni potrebovalo kako posebno oglaševanje, ker bo vedno obstajal krog ljudi, še posebno med mlajšimi, ki bo z veseljem planilo po literaturi, ki ponuja izlet v neznano in spoprijemke z najrazličnejšimi pripetijami, ki samo na daleč – vsaj na prvi pogled – spominjajo na - vsaj na prvi pogled – turobno sivino dolgočasnih odtenkov brezbarvnosti vsakodnevnega učasovanja. In prav zato tudi ne bi smela potrebovati spodbude za branje. V njej se najdejo vsi, od otrok do odraslih. Kar za mnogo ostalega branja ne moremo trditi. vir slike: bukla.si Zgoraj omenjeni Goerge R.R. Martin, je pred kratkim in zopet v prevodu Boštjana Gorenca dospel na prodajne in izposojevalne police z zbirom treh kratkih zgodb, ki so izšle pod skupnim naslovom Vitez iz sedmih kraljestev. Gre za zgodbe, vsaka v dolžino meri nekaj več kot 100 strani in pripovedujejo dogodivščine Dunka in Egga, viteza in njegovega oprode. Prva zgodba je Klativitez, kjer izvemo, kako je sploh prišlo do tega, da je Dunk postal klativitez; kako je srečal gologlavega dečka Egga in kako je ta postal njegov oproda. Z njima se podamo v Ashford, kjer si Dunk želi priti na viteški turnir, da bi zaslužil nekaj denarja, vendar pa se tam stvari na žalost močno zapletejo. V tem zapletu spoznamo kar nekaj zanimivih osebnosti, predvsem se potopimo v zapleten ustroj družine Targaryenov, ki že lep čas vlada zemlji, ki jo poznamo tudi iz Igre prestolov in drugih pripovedi Pesmi ledu in ognja. Neposrečen zaplet Dunku priskrbi veliko nevšečnosti, breme

Koridor, 27. oktober 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Režija: Blaž ZavršnikIgralska zasedba: Ajda Smrekar, Klemen Janežič, Igor ŽužekDatum izida: 10. september 2014 (Slovenija)Nizkoproračunski film Pot v raj, prvenec Blaža Završnika (scenarij sta poleg režiserja preko improvizacij soprispevala še glavna igralca Klemen Janežič in Ajda Smrekar), je – kljub svojim pomanjkljivostim – za slovenski prostor dobrodošel in svež film. Lahkotnost in komičnost, ki bosta všeč širšemu občinstvu, v ozadju prikazujeta ne tako idilično situacijo, v kateri se velikokrat znajdejo mladi. Le koga občasno ne zamika, da bi pustil vse za sabo in pobegnil neznano kam?Film se sicer začne žalostno, s pogrebom Žakovih staršev, a že s prvim dialogom nakaže, v kakšno smer se bo nadaljeval. Prepir med protagonistovima sorodnikoma na pogrebu na humoren način pokaže tipičen dialog, ki zaradi šolskega sistema, politike in ekonomskega stanja države poteka med starejšo in mlajšo generacijo v Sloveniji. Po pogrebu se Žak zaradi spominov na starše, ki jih kopiči njegov dom, peš odpravi do morja na očetovo jadrnico Živo. Na poti sreča Lučko, ki jo upodablja odlična Ajda Smrekar in je popolno nasprotje Žaka – zgovorna, neposredna in polna energije. Tukaj se pa tudi konča zgodba tipične romantične komedije. Na Lučkini komičnosti in skrivnostih sloni večina filma. Ustvarjalci pri tem niso pozabili na pomembnost montaže in vizualnega učinka pri komediji, tako da film s hitrimi rezi in kadri velikokrat prikaže ironičnost in komičnost situacije. Kljub nakazani resnejši temi pa v tej smeri nikoli ne zaživi popolnoma in pusti dramatični potencial zvečine neizkoriščen. Ravnanje in motivacija likov sta pri določenih odločitvah nejasna, prav tako pa tudi dialogi niso vedno prepričljivi. Dih jemajočo fotografijo in barve spremlja odlična glasba Andija Koglota in Larena Poliča Zdraviča.Pot v raj torej predstavi mlado generacijo slovensk

Koridor, 25. oktober 2014 ― Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE Datum: 16. 10. 2014 Prizorišče: Kino Šiška, Ljubljana Ko v sodobnem glasbenem kontekstu opisujemo titanskost, le malo bendov resnično v trenutku švigne v glavo. Takisto se zgodi pri monumentalnosti. Pa mogočnosti. Te besede niso le presežniki kot taki, temveč opisujejo entiteto in izkušnjo le-te, transčutna stanja, ki nastajajo ob uživanju izvajalčeve umetnosti. A še nekaj je skupnega vsem trem presežnikom – en bend, ki je po današnjem večeru to ne le dokazal, temveč celo ušel opisom jezikovnega vokaliziranja. Ob začetku nas je pozdravila Margaret Chardiet aka Pharmakon, enoženski bend, ki po svojem pristopu sliči na sodobni koncept Swansov. Repeticija kot glavno orodje pripravljanja publike do višjeslojnih ekstaz, dosežena direktno za DIY sladokusce – z loopanjem nezvočil. Nekoliko medlemu zvočnemu konceptu enosmernega industrialnega trušča Margaretin raztreščen vokal ni pretirano pomagal, njena prezenca pa kljub jadranju med publiko ni pustila očitnejšega vtisa. Zelo meglen in zamazan vpogled v nadaljevanje je le imel nehvaležno vlogo predskupine dotičnim naslednikom, a vseeno so bila pričakovanja večja. A takrat se pričelo. Že navidez nepomembno 15-minutno ritmiziranje na gongu je (na)povedalo več kot polurna Pharmakon. Napovedalo je silo. Napovedalo je drugotnost. Napovedalo je neusmiljenost. Ko se je zasedba Swansov počasi večala, smo doživeli prav to. Neusmiljenost, ki nas je preganjala iz varnosti konvencionalnega in poznanega, tja, kamor smo vstopali kot mali otroci, prvič, polni začudenja nad zmožnostjo obstoja tako intenzivne in pr